Omemba: Radko Polič - Rac

»Zelo zgodaj sem se naučila, da publika zelo hitro pozablja, da moram jaz še hitreje. Da to, kar o meni govorijo in pišejo, nima zveze z mano.«

»Rac si je trikrat premislil, da ne bi imel knjige. Ko si je drugič premislil, sem se pogovarjala sama s sabo: 'Tudi pet minut se ne boš sekirala zaradi tega Poliča.'«

»Bi se ti pogovarjala z mano in bi jaz poskusila napisati knjigo. In je rekla ja.«

»Nekako da, ja.«

»Tako sem izbrala. V knjigi stvari ostanejo, v intervjuju lahko povem tudi kakšne bolj grozne stvari, za knjigo se mi pa zdi to nespodobno.«

»Pogovarjali sva se o marsičem, kar potem ni prišlo v knjigo, a sva se strinjali, da to ni potrebno.«

»Srečevati ljudi – to se mi zdi najlepše pri našem poklicu.«

»Zakaj sem bila tako nemirna? Zakaj sem potrebovala vse to? Zakaj nenehno potrebujem dokaze o lastni vrednosti? Zakaj ne morem biti pri miru?«

»Ne moreš uporabiti tega odra ali vloge, da pokažeš svojo jezo na Hrvaško.«

»Kaj hočeš povedati? Nič se ne dogaja. Ne vem, o čem govoriš. Izmišljuješ si stvari! Nora si, to se dogaja. Svetujem ti obisk pri psihiatru.«

»Razumite me, ne bom komentiral.«

»Dragi moji prijatelji ... Kar počnejo nekateri portali in novinarji glede knjige Mire Furlan in moje omembe v njej, je cirkus, v katerem nočem sodelovati ...«

»Dragi Rade, ne veš, ne moreš vedeti in nikoli ne boš vedel, koliko si me osrečil s svojim pismom, kakor pravijo: kot da bi me sonce ogrelo!«

»Ne,«